Ana səhifə

Iz Zahodne Sahare v južne oaze Maroka in nazaj proti Tangerju


Yüklə 49.7 Kb.
tarix06.05.2016
ölçüsü49.7 Kb.
MAROKO 2012

المغرب 2012

II. del

Iz Zahodne Sahare v južne oaze Maroka in nazaj proti Tangerju



Ta del poti pa je bil malo daljši od prvega, 2200 km.

No, iz puščavske in precej osamele Zahodne Sahare sva se morala vrniti na TanTan in skozi Goulimime do Bouizakarneja, del te poti sva sicer že prevozila na poti tja, a druge izbire pač nisva imela, ponovila pa sva itak le dobrih 170 km. Resda bi si lahko izbrala povsem južno cesto, proti Zagu in Assi, a z najino Žabco te poti po vsej verjetnosti ne bi zmogla, prav vsi so nama jo namreč odsvetovali. Torej sva šele v Bouizakarneju zavila na jug proti južnim oazam. Mestece samo je nekako predsaharsko, ne preveč sušno, a hkrati že daje slutiti, da je človek že globoko na jugu. Kaj dosti tu ni videti, daleč naokrog pa je poznan po petkovem tržnem dnevu. Sicer pa je kot celota kar impresiven. Rdeče fasade in modri okviri oken in vrat. Nekako nama ni bilo do tega, da bi prespala tu, zato sva se odpeljala v bližnji Taghjijt, mestece z okoli 7000 prebivalci, in odločitev je bila več kot odlična. To je mestece sredi palm, jasno, da je vzrok vsake oaze voda, no tu je bila za julij celo spodobna rečica. Prespala sva pod palmami, seveda. (29.0585/-9.40475) Imajo pa celo kamping, a sva se zapeljala kar mimo, tako da niti ne vem, kako in kaj. Sicer pa je zelo priporočeno, da v predelu južnih oaz ne točite nikakršne vode, rezervoarje si napolnite že na severu. Voda tu je nevarna celo za umivanje, saj v zajetjih živijo polži, ki so prenašalci shistosomiaze. To je zelo nevarno parazitsko obolenje. Paraziti namreč skozi kožo prodrejo v ožilje, posledice so pa vse prej kot lahke. Povišana temperatura, mrzlica in nato odpoved organov. Sicer pa je že v drugih predelih Maroka priporočljivo uporabljati ustekleničeno vodo tudi za umivanje zob in sadja in zelenjave. Maroko je pač dežela, kjer se človek zelo hitro okuži predvsem s svežim sadjem in zelenjavo, tu mislim v primeru, če te zadeve jeste v kakšni restavraciji ali hotelu. Le prekuhana in pečena hrana je pravzaprav kolikor toliko varna. Pa še pri tem mora človek biti previden, še posebno, ker se uporabljajo vilice, žlice, noži, kozarci …vse to pomito z bog ve kakšno vodo. Higiena pač tu ni ravno prioriteta. Midva sva celo za metin čaj uporabljala slamico. Pri teh stvareh sva vedno maksimalno previdna, saj so prav te zadeve najnevarnejše v tovrstnih področjih. In kolikor vem, ostati zdrav na potovanju po Maroku ni ravno mačji kašelj, se pa splača čemu odreči in ostati zdrav.

Kar naprej so naju hote ali nehote prežemali nekakšni svetopisemski občutki.

Od tu naprej naju je čakal še najbolj peklenski, kar se vročine tiče, seveda, del poti po Maroku. Približno 400 km. Kar dolgo sva se vozila ob tako rekoč vznožju Atlasa na levi strani in peščeno ravnino na desni. Samotna drevesa, nagnjena proti vzhodu, še vedno pa dokaj peščeno ozračje, redke manjše oaze, ki te s svojim zelenilom nekako privzdignejo, prometa skoraj nič in vse večja vročina. In prav zaradi tega sva bila tam. Vse bolj tudi razumeva oblačilno kulturo Berberov. V mestih se je pač več ali manj obdržala zaradi tradicije in vere, ampak tu zunaj najbrž ni boljšega načina varovanja pred vetrom, peskom in vročino. Dolge dželabe s kapucami pri moških, ženske naglavne rute itd. Midva pač v kratkih rokavih in kratkih hlačah. Idealno za dehidracijo, no, tokrat sva imela s seboj tudi dehidracijske napitke, ki so nama na vsak način obilno pomagali, ne bi rad brez potrebe še enkrat doživel zoprno dehidracijsko stanje kot pred dvema letoma v Kurdistanu.

Zaradi vsakodnevnega obilnega nanosa peska v najino lasišče, sva bila kar precej obilnejša v glavo kot sicer, jaz že v vsakdanjem času nisem prav pretirano polizan, tu pa sem postal prav močno razmršen mož. Ali Baba pač, kot so me vse povsod klicali.



Po skoraj vseskozi svetlo oranžnem pesku, naju je tu presenetila črna puščava. Kar naprej sva pričakovala kakšno vsaj manjšo fatamorgano, a je ni bilo od nikoder. Res je vse nekako trepetalo od vročine, a pričakovanje videnja kakšne puščavske lebdeče deklice se je izjalovilo, čeprav baje ni pričakovati drugega kot videnja kakšnega jezera v daljavi, ki se ti nekako venomer odmika. Torej, pričelo se je kar samotno potovanje po lepi, precej ravni, a grobi asfaltni pisti proti Akki in Tati. Kar je zmotilo skorajda popoln mir, so bile kakšne tavajoče kamele kje v daljavi. Naj omenim še eno vasico v oazi, Timoulay imenovano, kjer naju je presenetila ena kar zanimiva trdnjavica.



Te zadeve videti naju je vedno zadovoljevalo. (29.18401/-9.59007) Stala je na vzpetini, spodaj vas, a nikjer nikogar. Le midva sva lazila po teh kamnitih vzpetinah in se naslajala nad kulturno dediščino. No, ja, pa ne samo to, tudi razgledi so bili nad vse zanimivi.

In prispela sva do prve večje oaze Akke. Skozi meglice peska je vstala pred nama kar precej velika oaza z mestom. Pretirano vroče sicer še ni bilo, 45 stopinj je kazalo, a tako vročino se že nekako zdrži, saj je suha. Našla sva prostor v senci, kajti tu sva se nameravala malo dlje zadržati. (29.39224/-8.25520) Naj še povem, da pa sence v teh krajih ni prav lahko najti, vsaj z avtodomom ne. Mesto je pravzaprav skupek naselij, tako da niti ne moreš imeti kakšne posebne predstave, kako veliko je. Razen zanimive lege ob oazi, kaj posebnega tu ni videti. Še tistega značilnega maroškega vrvenja ne.

Takole pa zgleda vhod v mestece, v ozadju pa večna peščena meglica. Že zato ima človek občutek, da kar naprej nekako sanja, možgančki so povsem na paši, zbranost slaba, čas relativen. No, tu kaj posebnega ni, enkrat dvakrat pripelje v to odročnost avtobus, po nekem čudežu baje vedno poln, pričaka pa ga mularija z vozički, da bi morda kaj zaslužili z odvozom prtljage, večinoma blaga in hrane. Tu namreč ni prav bogato področje za kmetovalce. Vročina se je proti poznemu popoldnevu še stopnjevala, tako da sva potem kar na hitro zaključila ogled mesta. Bila sva skoraj sama in imela popoln mir. Nobenega nadlegovanja, nobenih vprašanj, morda samo kakšni pogledi izza zastrtih oken. Vročina pač položi tudi domorodce, vsega vajene, k skorajda popolni otopelosti.

Tako da sva pozno popoldne odrinila do naslednje oaze, Tata imenovane. Do Tate je cesta enopasovna, naprej pa spet dvopasovna.

Da pa pokrajina ne bi bila povsem brez življenja, naju sem ter tja preseneti tudi kakšen povsem nepričakovan prizor. Tudi v puščavi je življenje, poleg raznih plazilcev, a ne kač, sva naletela tudi na pogrinjek živobarvnih rož.

In tako sva počasi prilezla do enega najbolj vročih mest v južnem Maroku, do Tate, mesta z nekako 40 tisoč prebivalci. Mesto je izredno lepo in skrbno vzdrževano, a je bilo skoraj prazno kot kje na divjem zahodu. Displejček na neki stavbi je kazal 55 stopinj. In resnično je bilo grozljivo vroče. Na eni strani pogorje Atlasa na drugi širna puščava in ne daleč alžirska meja. Kaj sploh početi tu. Malo sva se še sprehodila po mestu, sama, še kavarne so bile prazne, kar ni ravno vsakdanji prizor v teh krajih, a bilo je tako rekoč nevzdržno in sva se odpeljala naprej. Veliko lažje se je premikati z avtom kot pa nekje posedati ali bog ne daj, celo pešačiti. V tisti peščeni meglici se je tudi mračiti pričelo bolj zgodaj, zato sva si hitro našla prostor za prenočevanje. Tokrat sva si napravila dvojno dozo dehidracijskega napitka. Poskušala sva se tudi stuširati, a je bila voda veliko prevroča za to vajo. V poštev je prišlo le medlo umivanje. Hladilnik v teh pogojih ni več deloval, celo zmrzovalnik, ki nama je bil doslej še vedno rešilna bilka kjerkoli po vročih krajih sva že bila, je vse bolj pešal. Tudi meso, kar sva ga še imela zamrznjenega, se je odtajalo, tako da sva preostanek spekla in imela kosila za tri naslednje dni. Sicer sem si privoščil eno pivo iz zamrzovalnika, a je bilo tudi to zelo zelo medlo. Torej eno viljamovko za čiščenja grla in mikrobov. Ob enajstih zvečer je bilo v Žabci 47 stopinj. Spanje je bilo seveda samo pobožna želja, oči ni bilo mogoče niti zatisniti, bila sva kakor dve na pol mrtvi kladi. Berni je bila vso noč ovita v mokro cunjo, malo jo je že pričela tresti mrzlica pri vsej tej vročini, jaz pa sem se tudi vso noč obdeloval z razpršilcem z vodo, a kakšnega posebnega uspeha ni bilo. Z velikim olajšanjem sva pričakala jutro. Ob šestih je kazal termometer 39 stopinj. Kje je tista Sahara z mrzlimi nočmi. Očitno ta puščavska vročina gnezdi v tem peklu. Kar hitro sva se pobrala in odpeljala proti naslednji in zadnji južni oazi, ki sva jo imela namen obiskati. V 150 km oddaljeni Foum Zguid. Malo mestece. 10 tisoč duš. Na tej poti sva srečala pet avtomobilov in en avtobus. Berni jih je prav štela in ni bilo težko. Cesta lepa in urejena, vožnja pa kar malo dolgočasna.

Iz predmestja



V mestni vrt.



Tu sva tudi natočila po nekako 66 centov liter, kupila najosnovnejšo zelenjavo in obvezno palačinko kruha. Čeprav manjše in neurejeno mestece, je pa bilo veliko prijaznejše kot veliko večja urejena Tata, in kar polno življenja. Celo metin čaj sva si privoščila, kljub podobni vročini kot dan prej. Moram reči, da taka ekstremna vročina kar močno izčrpava energijo in voljo in se nisva prav nič več čudila slow motion domačinom. Tudi sama sva kar obsedela v tisti senci s čajem v roki, morda urico, dve, tri …Pojma nimam. Ko je človek že dovolj dolgo na takem potovanju, so mu čas in športne aktivnosti deveta briga. Celo ena utrdbica in mošeja, ki sva ju imela skoraj pred nosom, naju niti ganili nista. In ko se je pod nama že skoraj lužica znoja naredila, sva se le dvignila in odpeljala proti Atlasu, kjer bi nekako prespala.

V teh krajih imajo posebno zanimiva pokopališča. Umrle še isti dan pokopljejo, zapičijo kamen in nasvidenje. Kako si le zapomnijo, kateri kamen je kdo zapičil? Tega pa nisem zvedel, najbrž se tudi s tem ne obremenjujejo preveč. Življenje tu je pretežko in prerevno, da bi se šli ne vem kakšne ceremoniale. Pomembnejši je pač vsakdanji boj za tisto palačinko kruha.

Vožnja je bila pravo olajšanje pri vseh odprih oknih, četudi je pripekalo tako močno, da ni bilo pametno niti roke pomoliti iz kabine. Kar peklo je. Odločila sva se, da bo to zadnja noč v teh vročinskih razmerah južnih oaz. Čeprav bi se morda lahko še kakšno urico vozila, pa sva našla en tako prijeten in miren kraj za nočitev ob nekem mrtvem mestu (30.18933/-6.87281), da sva se pač ustavila, sicer pa sredi ničesar. Vremenske razmere pa so bile žal podobne prejšnjemu večeru, le da je tu še malo bolj pihalo, veter vroč, peska obilo, tako da ni bilo niti misliti na kakšen miren večer pred Žabco, zleknjena v stole, s prigrizkom na mizi in pivom v roki. Žal. Sva se pač pripravila in sprijaznila s prihajajočo nočjo vedoč, da zna biti že naslednja spet povsem solidna in zmerna, kajti namenila sva se čez južne obronke Atlasa proti Agdzu in nato na jug skozi Zagoro do M'Hamida. Takole pa zgleda sončni zahod na obrobju Sahare, skoraj nič drugače ni bilo niti opoldne, sonce je bilo kar precej zamegljeno v peščenem vetru. Ne vem, ali sva naletela na take razmere slučajno ali je tako peščeno in z zakritim soncem običajno.



Zapuščeno mrtvo mesto s posušenim kadavrom v ospredju in peskom v ozračju.

Tu se mi je zgodil tudi edini zdravstveni problem na vsej poti. Zgodila se mi je nekakšna vročinska kap, saj sem skoraj za dve uri obležal brez moči in skoraj brez zavesti, obhajale so me le neke meglene blodnje. Berni me je sicer močila, a pomagalo ni kaj dosti. Na srečo se mi je stanje potem tako hitro popravilo, kot me je hitro položilo. Sva pa, kot sva tudi pričakovala, doživela še eno neznosno vročo noč. V takih trenutkih je seveda še dodatni problem ta, da človek ne more odpreti oken, saj je bil pesek v tem vrtinčastem zraku že tako ali tako prehud nasprotnik. Ujela sva sicer nekaj tistega spanca med budnostjo in spanjem, najbrž pa predvsem zaradi utrujenosti. Navsezgodaj zjutraj sva se odpravila v hribe hlastajoč za vsaj zmerno vročim zrakom in prišla do tega razcepa za Agdz na skoraj 1200 metrih nad morske višine(30.52237/-7.03817). Občutek je bil res enkraten, kot nekakšna odrešitev se nama je prikazalo. Ja res, prav potrebna sva bila počitka, čeprav sva prevozila le nekaj deset km. Pomanjkanje spanja je vsekakor največja nevšečnost na takem potovanju, pomanjkanje spanja zaradi vročine in nonstop dehidracije. Pri tem domačinu sva se malo ustavila in odpočila. Tipična maroška družina. Človek z ženo in štirimi otroci, naslednji na poti. Kako preživijo, ve samo Alah. On ima pač tisto svojo obrt, tke odeje, preproge, če kaj proda je veselje, če ne vdano počakajo na naslednji dan. Ima pa tudi nekakšen provizorični kamp, a kot je povedal, zelo redko kdaj kdo tam bivakira.

Berni pa, firbčna kot je, se je še malo spogledovala z domačo obrtjo, tkanjem preprog, in dopoldan je minil kot za stavo. Vse skupaj je bilo pravi balzam za telo in dušo. Ni pa bila cesta od tu preveč prijazna do naju in za dom na kolesih. Enopasovna, pa še precej prerešetana z luknjami, kar pravzaprav ni običajno za maroške ceste. No nekako sva že zvozila teh 70 km, v Agdzu pa nato zavila proti vsem znani Zagori, mestu, od koder se odpravljajo v Saharo z džipi ali kamelami.



Nisem si predstavljal, da je mesto tako veliko, da pa je najbrž živahno, to pa. Ampak prav veliko turistov ni bilo opaziti. No spotoma sva naletela še na pravi naliv. Še v Foum Zguidu so nama pripovedovali, da tam že dve leti ni deževalo, tu pa skorajda urnebes. Temperatura je v trenutku padla z 38 na 23 stopinj. Res osvežujoče, stala sva na dežju, jaz vriskajoč, Berni je morda celo kakšno zdravamarijo odpela. In če sva bila še pred nekaj urami čisto preč, kot se reče, sva se v teh trenutkih počutila kot ptička na veji. Kot prerojena in obnovljena. Očitno je v tem predelu en tak pas, ki prinese dež. Tudi nazaj grede naju je prav tu spet nekoliko poškropilo. In zato je v teh krajih tudi neizmerno bolj zeleno kot kjerkoli drugje. Ta lepa in bogata dolina je več kot sto km dolg pas datljevih palm, že dolgo naseljena seveda, in zato tudi bogata s srednjeveško arhitekturo obzidanih mest in utrdb. In ta pas je širok le nekaj deset metrov z reko v sredini. Bolj ko greš proti jugu, proti M'Hamidu, bolj sušno seveda postaja in kar naenkrat si v pesku. Obilica neverjetnih prizorov. Dolino je smiselno prevoziti le s svojim prevoznim sredstvom, da se lahko ustaviš kjerkoli, da v miru blodiš po teh palmovih gozdovih in nato kaj kmalu po sipinah. Oaze so vrtovi, naselja in utrdbe so pa večinoma na desni strani bolj na čistini. Po dolgih dneh samotnih poti je bilo prav vzburjajoče.



Predel proti Zagori je posut s kasbami in starimi mesti, od tega kar velikega mesta naprej, pa je vse manj življenja. V Zagori sva sicer malo obnovila zaloge, a naju mesto ni kaj prida prevzelo, zato sva se raje odpravila na skrajni jug. Do M'Hamida, kjer je konec poti, vsaj za avtodomarje. Od tam naprej ceste ni več, je pa nekje bog ve kako določena in varovana meja z Alžirijo. Za Tuarege in beduine pa tako ali tako ni nobenih mej.







Do skrajnega juga sva imela le še 80 km. Zavedala sva se, da naju najbrž čaka še ena vročinska noč, a do tja sva na vsak način hotela priti, le tako sva lahko pravzaprav zaključila pot po južnem Maroku. Potovanje po skrajnem jugovzhodu Maroka, do Erfourda, Merzuge in Risanija, pa sva opravila pred desetimi leti. Te mrtve trase cest sicer niso v najboljšem stanju, grob asfalt, večinoma enopasovnice, je pa res da je prometa malo in tako vožnja ni nikakršen problem. Pokrajina je spet postajala vse bolj puščavska, z nanosi peska na cesti, z redkimi rastlinicami in pa tudi kakšnimi oazami.







Čakajoč na turiste, no resnici na ljubo, ni bilo nikakršne gneče. Verjetno pa je spomladi in pozno jeseni tu veliko bolj obljudeno s turisti, željnimi izkušnje jezdenja kamel po brezpotjih.





Torej, tukaj je M'Hamid, za naju na koncu sveta, cesta se tamle gor konča, za druge vrste ekstremiste pa pač začetek poti. Tu sva imela namen tudi prespati, toda mularija in tudi mladinci naju nikakor niso pustili pri miru, druge žrtve tu pač ni bilo, kar naprej so nekaj hoteli ali ponujali, od cigaret do kamel, od parkinga do džipov, in bolj ko jim dopoveduješ, da zaenkrat ne potrebujeva drugega kot mir in naj se vrnejo naslednji dan, ko bova naspana in spočita, bolj so silili v naju. Zato sva se vrnila nekaj km in prespala v puščavski samoti. (29.82874/-5.69666)

In potem se je zgodilo tisto, kar sva si globoko v sebi zelo želela. Doživeti puščavski vihar. Po napotkih izkušenih saharcev, je ob viharju potrebno avto takoj ustaviti in ugasniti ter počakati, da napad mine. Sicer adijo motor. No, midva sva se ustavila že pred prihodom puščavske ujme.

Bilo je pozno popoldne, začelo se je kar mračiti, vse bolj je pihalo iz neugotovljive smeri, peska na kubike. Zunaj ni bilo več mogoče tičati, pesek je namreč z veliko hitrostjo vrtinčilo, tako zelo, da so drobci pikali kot šivanke. Skorajda »skrita« sva tičala v Žabci in uživala, zakaj, ne vem razložiti. Sem ter tja sva se pa tudi šla zabavat v pesek, oblečena v anorake, slikati teh dogodkov pa si prav veliko nisva upala. Zanimivo je pa bilo, da naju ni prav hudo premetavalo, vsaka burja je bolj zoprna glede tega. In po vsem tem sva po dolgem času zaspala kot ubita. Kljub 38 stopinjam v Žabci.



In se zbudila v lepo sončno jutro, z lahkim vetrcem v ozadju. Kičasto. No, prav nič kičasto pa ni bilo v avtu. Prah in še enkrat prah, vso posodo je bilo potrebno pomiti, pa še ostalo nama je vzelo vsaj urico časa. Preostalo dopoldne pa sva preživela kot otroka puščave. Raziskovala sva okolico in se veselila te lepe pokrajine. In Berni se je kar zlila z njo, že tako lepo, je še neizmerno polepšala. Očitno ima raj več obrazov.



Jutranji sprehod po prestanem peščenem viharju, po saharskih sipinah, je bil več kot blagodejen. Škorpijonov ni bilo opaziti. Skoraj brezvetrje, nobene posebne vročine. In tako sva doživela tudi dopoldansko puščavo s turističnih prospektov.



Kljub zmerni jutranji vročini, je bilo kakršnokoli hlajenje še vedno več kot dobrodošlo. Tekanje bosonog po sipinah tudi zahteva določeno izgorevanje, ki seveda tudi greje. V tem predelu ni nikakršnega morja sipin (Erg Čebi - Erg Chebbi) kot na oni strani pri Merzugi, a je vseeno lepo in vznemirljivo.



In preden sva odšla, me je še takole ovekovečila v nama ljubljeni destinaciji. Najbrž za nekaj deset minut ali pa za večno, kdor verjame v eter in njegove lastnosti.

Čakalo naju je še skoraj zadnje dejanje. Pot nazaj čez prelaz Tičko (Tichka) v pogorju Atlas proti Marakešu, Meknesu, Tangerju …

Prav hiteti nama sicer ni bilo treba, čas naju še ni prav nič preganjal, če bi se pa kje kaj zavleklo, bi pa potem čez Španijo in Francijo malo bolj potegnila. Tako daleč pa Maroko spet ni, da se ne bi dalo upravljati s časom za pot nazaj. Kar se je na koncu tudi potrdilo. Imela sva celo priložnost pri Malagi zaviti s poti in se odpraviti v notranjost do Marinalede (37.375959, -4.949450, edinega komunističnega mesta v Evropi. In še odlično funkcionira baje. Bil je pravi užitek spoznati še to »čudo«.



Takole nekje prenočiti je čisti užitek, jagoda na tovrstnem potovanju.

Za popoldne sva si naložila 250 km dolgo pot proti Ouarzazatu . Razdalja ni posebno impresivna, ampak časa ti pa ta pot kar vzame, saj je še pa še ovinkasta, pa tudi precej prometna. A v vsakem primeru uživaška, prav prilegla se je po vseh tistih ravninskih brezpotjih. In v hribih je postajalo vse znosnejše in vse prijetnejše za vožnjo tudi s toplotnega stališča. Tule še en obvezen postanek, tokrat naju nihče ni žical kar naprej za aspirine kot pred desetimi leti, torej prelaz Tička:

Vendar pa je bila pot do tja še pa še vznemirljiva in pestra, tako da plana nisva ravno povsem uresničila. Spotoma sva se ustavila še v navidez povsem porušenem mestu, a še živečem , kot se je izkazalo pozneje. Ujel naju je en domačin, ki nama je mesto tudi razkazal, ponosno je razkazal tudi svoj vrt melon in naju povabil nato tudi v svoje skromno prebivališče. Ob vstopu v hišo je na hodniku ležal njegov oče in spal spanje pravičnega, v sosednji sobi, precej velika je bila, ki jim je najbrž služila za vse dnevne in nočne aktivnosti, razen kuhe, je sedela njegova hčerka na edinem kosu pohištva, stolu, in gledala TV, na tleh je bilo nekaj preprog, v kuhinji pa je bilo ognjišče in posoda po tleh. Precej ubožno vse skupaj, stroškov sicer najbrž nimajo veliko, zaslužka pa tudi nobenega. Od desetih živečih v hiši nihče ni zaposlen. In živijo, a vsekakor iz dneva v dan v boju za hrano in …







Ja, tako pač zgleda bivalno okolje večine revnih Maročanov. Toda brez krožnika in TV-ja pa nikjer več ne gre.

Prečkanje Atlasa sicer ni nič posebnega, z voznega stališča seveda, je pa panoramsko zelo navdihujoče. Iz južne strani si na najvišjem prelazu kar hitro in enostavno, pot navzdol pa je veliko lepša, a tudi kar dolga, s še nekaj vmesnimi prelazi. Ozka cesta se vije med atlaškimi grebeni, po dolinah, zasajenimi z oleandri, in redkimi naselji. Odločila sva se, da bova tokrat prespala v hribih, da se malo ohladiva, da se naužijeva tudi malo miru. V Ouarzazatu sva nekoč sicer že prespala, veliko in kar hrupno mesto, kljub temu, da tu tujska legija nima več oporišča, in se ustavila na prelazu na višini 1705 m, približno 40 km pred mestom (30.72626/-6.60783). Sicer sva naredila postanek na malo večjem parkirišču ob cesti, a glede na malo prometa, sva pričakovala mirno noč in jo tudi imela. Hladilnik je bil spet v polni formi, pivo hladno in z veseljem sem si privoščil malo več. Da pa le ne bi bilo preveč osamljeno, kar se sicer v Maroku le redko zgodi, se je poleg naju ustavil rešilni avtomobil na nujni vožnji. Se mi je kar zdelo, da za to, ker nekaj rabijo. In res, skoraj milo so naju prosili za dve plastični vrečki in časopisni papir. Vrečke so dobili, še bolj pa so bili zadovoljni, ker sva jim dala paket papirnatih brisačk in škatlico aspirinov. Takle je to v teh krajih. Človek kaj hitro pomisli, da verjetno tu ni »zdravo« zboleti. Po obilnih zahvaljevanjih, so jo jadrno odkurili najbrž proti prvi bolnici. Večerja odlična pri izvrstni temperaturi 25 stopinj.

Vijuge in vijuge brez konca in kraja, gor in dol po ozki cesti v Atlasu.



In naselja na skorajda nemogočih lokacijah, obdana z oleandri.



Pa tudi brez tovrstnih prizorov ne gre. Ti naloženi tovornjaki, se mi zdi, da so kar zaščitni znak maroških cest.

Tokrat sva se odločila zaviti z glavne poti in si ogledati znameniti Aït Benhaddou, tako rekoč trdnjavsko mesto. Zaslovelo je kot prizorišče filmov kot so Sodoma in Gomora, Jezus iz Nazareta, Gladiator, Mumija in še in še. Kje so vse to snemali, ni mogoče sklepati s tega prizorišča, ko si mi pokazali bojno polje za Gladiatorja, je bilo vse skupaj en malo večji vrt. Ne vem, skratka, mesto je sicer vredno ogleda, nekaj je tudi renoviranega zaradi filmskih potreb, nikakor pa se mi ne zdi tako hudo impresivno, da bi morali tja vozit trume turistov iz 200 km oddaljenega Marakeša. To staro mesto je sicer opustelo, le malo jih še živi v njem, so pa poleg zgradili novo, seveda dolgočasno, a življenju prijaznejše. Kakorkoli že, obiskala sva ga, videla in nadaljevala pot proti Marakešu.

Seveda se nisva odločila vstopiti v milijonski Marakeš na večer. Bi bila prehuda, saj je tu promet zelo sproščen, z obilico motoristov, ki švigajo z vseh strani, s kočijami, vozički in sploh vse kar leze in gre je na cesti, še posebno pa bi bil prav gotovo problem najti ustrezno parkirišče. Tako sva se prav lahkotno skozi to na pol puščavsko pokrajino vozarčkala do enega primernega prostora za bivakiranje. In ga tudi našla, več kot izvrstnega, kot se je pozneje izkazalo. Prespala sva v lepem borovem gozdičku, naseljenem s skržati (31.54473/-7.53309) na višini 961 m in posledično z nočno temperaturo 20 stopinj. Kaj češ lepšega kot krepčilni spanec pred obiskom najbolj živega in odštekanega mesta daleč naokoli. Vsaj včasih je bilo to mesto resnično nekaj posebnega, še posebej za hipije. Nihče ga ni zgrešil, obiskovale so ga prav rade tudi rokerske glasbene legende v šestdesetih in sedemdesetih. Mesto je imelo en poseben gušt s svojimi parki, trgi, medino in seveda po vsem svetu znanem trgu Džamaja el Fna (Jemaa el-Fnaa) z minaretom najpomembnejše mošeje Kotubije iz 12. stol. ob ustju.

Tokrat sem že tretjič vstopil v to mesto, prvič daljnega leta 1978. Še vedno me na nek nostalgičen način impresionira s svojo prav poudarjeno maroško kulturo. Tu bi se moral popotnik zaustaviti vsaj za kakšen teden dni, da bi imel kaj od obiska. Nista samo znameniti trg in suk vredna obiska. Tu so namreč tudi znameniti vrtovi Menara , Agdal in Majorelle, tudi tavanje po palmovem gozdu je enkratno, še posebej ob luninem svitu, da o vseh razno raznih muzejih niti ne govorim. Je pa nekako tudi obvezno posedanje v eni izmed kavarn na trgu, seveda kje na privzdignjeni terasi, in ob metinem čaju opazovati dogajanje v okolici. Tu se zbirajo vseh vrst »umetniki«, ki bi radi kaj zaslužili, od akrobatov, krotilcev kač, opičarjev, glasbenikov, plesalcev do pripovedovalcev zgodb. Tu si lahko mimogrede tudi popraviš zobe, se odeneš v tatuje itd. Skratka, ni da ni. Toda previdnost tu nikakor ni odveč. Ne samo zaradi žeparjev. Fotografski aparat ti lahko hitro pridela luknjo v denarnici, čim nekdo vidi, da si slikal, te brez plačila tudi pod razno ne bo spustil naprej. Torej le skrivoma, hehe. Posebna zgodba je seveda suk, se pravi tržnica, pokrita in odprta. Razteza se na veliki površini in je menda, če že ne največja v arabskem svetu, pa vsaj med največjimi. Običajni turist si ga ogleda le kakšno desetino, saj včasih tudi ni povsem varno pregloboko prodirati vanj, človek se tam z lahkoto zapleza in ko iščeš pomoč, moraš običajno tudi kakšne dirhame nakazat. Zlepa tam ni nič zastonj, popolno nasprotje turški ustrežljivosti in gostoljubnosti. Tudi trgovati z njimi ni najbolj enostavno, kljub izkušnjam z barantanjem. Ceno ti skoraj zagotovo postavijo vsaj trikrat previsoko in nato težko dosežeš polovico. Je pa hec.

Našla sva na srečo parkirišče, ki nam je dobro služilo že pred desetimi leti. (31.62269/-7.99658) Zelo blizu vsega glavnega dogajanja. Vožnja skozi mesto je bila brez posebnosti, saj sva vstopila vanj že navsezgodaj. No tokrat pa brez plačila ni šlo, stalo naju je kar 50 dirhamov, saj je gardien že pred večerom pobiral parkirnino tistim, ki so tu imeli namen tudi prespati. Včasih pač ni bilo tako, in glede na njihove navade, da niso ravno jutranji ljudje, si lahko naslednji dan kar odpeljal, ker nikjer nikogar ni bilo. Oh ta turizem, vse podraži. In vrnila se je vročina, a znosnih 36 stopinj, sicer je pa Marakeš poznan tudi kot najbolj vroče mesto v Maroku, brez južnih oaz, seveda. Preživela sva dva polna dneva, od dogodka do dogodka. Moram pa povedati, da tudi tu udarja kriza na nek način, saj vsakoletnega poletnega festivala, tuareških in berberskih skupin ni bilo. Škoda, kajti ta festival je res nekaj prvinskega in pestrega, hkrati pa se je vsako noč zavlekel v pozne ure. No, kljub temu je večerno dogajanje na tem trgu zelo pestro, hkrati pa deluje tudi obedovalnica na prostem. Ob pol šestih zvečer z vseh vetrov privlečejo stojnice, pričnejo se kulinarične bakhanalije. Težko je ostati hladen in nič od vseh teh dobrot poizkusiti. Ozračje je namreč nabito z vonjavami in dimom. Tažina, kuskus, hadžira, polži, kebabi …Torej?



Tipični berberski prodajalec vode.



Suk ali medina



Za večerno open air restavracijo je potrebno marsikaj pripraviti. Temu kuharju sem priskočil na pomoč, saj bi mi sicer lahko še srce počilo od …



Še pol urice in vse bo polno in se mastilo z dobrotami z žara in loncev.



Tihožitje. Lepo je posedati na taki terasi in opazovati dogajanje na trgu Džamaja el Fna.



Maroški umetniki



Pa še ena nočna.

Čakalo naju je še eno kraljevo mesto, skoraj 500 km oddaljeni Meknes. Tudi tu sva že bila, tokratna pot tja pa je služila enemu posebnemu namenu, srečati se z mojim dobrotnikom frere Joelom, nekoč delujočem v marakeški cerkvi, zdaj živečem v Meknesu. Je ene posebne vrste frančiškan, humanitarec še danes pri 81 letih. Srečala sva se pred 34 leti v Marakešu, kjer mi je obilo pomagal iz razno raznih zagat, no, na koncu sem še nekaj dni preživel v njegovi cerkvi, kjer sem imel all inclusive, in hkrati dodobra spoznal mesto. O njem nisem imel nobenih drugih podatkov, niti nisem vedel, če je sploh še živ. Pa sem ga ujel. Iz mekneške cerkve sem z njim vzpostavil stik, prišel je, objela sva se in potočila tudi nekaj solz. In s to gesto, z osebno zahvalo temu človeku, je bilo kar naenkrat izpolnjeno moje beganje po Maroku. Čeprav verjamem, da me bo Maroko še videl, če ne prej pa na stara leta, na poti v Timbuktu.

Ta drobceni Normandijec, frere Joel, je tičal v moji duši dobrih 34 let. Pred desetimi leti sem ga namreč že iskal v Marakešu, a so mi povedali, da po novem deluje v Meknesu, od koder pa smo se ravno pripeljali. Imel sem darila zanj, med drugim tudi interpretacijo svetega pisma v več jezikih in steklenico terana, kar seveda ni prišlo do njega, a njegov odgovor je bil povsem v njegovem stilu, nič hudega, nekomu je že prišlo prav in upam, da tudi koristilo. Pogovora kar ni hotelo biti konca, morda je bil tudi zadnji …

In po tem srečanju sva se samo še pomirjena vozarčkala nazaj proti Tangerju, tudi doživela in videla še marsikaj, a potovanje je bilo zame končano. Eno najboljših doslej.

In še nekaj ugotovitev. Pot v Maroko in po Maroku je kar dolga. Naredila sva 10200 km v enem mesecu. Za družine z manjšimi otroki priporočam potovanje le po bolj severozahodnem delu, ker je tam bolj pestro in tudi za mladež bolj zanimivo. Se pravi pogorje Rif, vsa štiri kraljeva mesta in eventualno še pot na jug do Merzuge in s kamelami do največjih sipin v tem predelu Sahare. Tu tudi ni tako vroče, z izjemo Merzuge seveda. Dobiti vodo ni problem, tudi kampi so nekako urejeni in dostopni, po pripovedovanju sodeč. Ceste so dobre, kakšnih posebnih nevarnosti tudi nisva zaznala. Še najbolj nevarni predeli glede kraj so verjetno južna Francija in ob španski obali. Na nekaterih parkiriščih namreč sploh ne moreš v trgovino, je vse zaklenjeno, naročiš pa pri blindiranem okencu, daš denar in ti prinesejo. Na primer tule: (43.39236/5.25652). Beži. Ostati zdrav v Maroku se mi zdi še največji problem. Voda, hrana, prvo zanič, drugo sicer odlično, a varljivo (sadje, zelenjava). Bodite pripravljeni na trda pogajanja, ampak čisto za vsako stvar. Jugozahod, od Essaouire naprej, pa je bolj samotarski in bolj puščavski, sanjaški, z obilico peska, vetra in megle, pa še daleč je, zato morda za



večino otrok ne bi bil preveč zanimiv. Morda. Izbira je pa vaša. Uživajte.



Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©anasahife.org 2016
rəhbərliyinə müraciət